Spomini Boruta Kozine na ustanovitev OŠTO Ribnica leta 1968

Moja razporeditev v rezervno sestavo novoustanovljenega Občinskega štaba teritorialne obrambe Ribnica 1969

Izvleček iz zapisa Boruta Kozine iz leta 2019

V stalni sestavi OŠTO Ribnica sta bila tedaj dva pripadnika, upokojena oficir in podoficir, ostali pripadniki štaba pa so bili rezervisti. Po mojem spominu je bil pozno jeseni 1968 za prvega komandanta OŠTO Ribnica imenovan podpolkovnik v pokoju Vinko Klemenčič, doma iz Bele krajine. Pisarno na Oddelku za ljudsko obrambo si je delil z upokojenim zastavnikom Alojzom Grebencem, doma iz okolice Sv. Gregorja. V letu 1969 sem bil poklican na Oddelek za ljudsko obrambo Ribnica, kjer me je referent Tone Joras seznanil z mojo razporeditvijo v rezervno sestavo novo osnovanega OŠTO Ribnica. Komandant Klemenčič, ki me je seznanil, da sem kot rezervni vodnik za zveze določen za komandirja oddelka za zveze pri OŠTO Ribnica je bil preudaren in umirjen človek.

V štabu so tedaj sodelovali še stara generacija kot so bili: Radislav Borovac - nekdanji kapetan v JLA, Maks Drobnič– pepelar - udeleženec NOB, upokojeni moj učitelj telovadbe, pa Janez Pirker, prof. Janez Debeljak, Ahac Franc in neki Vučič, oba iz Kočevja. Slednjega je kasneje zamenjal dentist v Ribnici.

Občasno so se na poziv izvajale vaje oddelka za zveze, večinoma skupno s člani občinskega štaba TO. Vaje so se izvajale običajno na soboto in tudi na nedeljo. Najbolj čuden je bil vpoklic štaba TO in oddelka za zveze na velikonočni petek in soboto v aprilu in pa v soboto v začetku oktobra. Prav tedaj je že padel prvi moker sneg in na teren smo šli ali k sv. Frančišku nad Ribnico ali pa večkrat k Fajdigovi mami v staro hišo pri Novi Štifti. Štab je zasedel kuhinjo v stari hiši, ekipa za zveze pa pri dveh radijskih postajah UKV pri skednju, KV pa na prepihu pod kozolcem, pri župnišču Nove Štifte.

Jeseni leta 1969 ali 1970 sva bila s Francem Veselom napotena na usposabljanje za ročno šifro v vojašnico na Roški cesti v Ljubljani, kjer nas je bilo prisotnih rezervistov vezistov za skoraj pol razreda. V vojašnici smo bili tudi nastanjeni. Imeli smo pa možnost za pozni popoldanski ali večerni izhod po Ljubljani.

Leta 1971 se je izvedla sprememba v OŠTO Ribnica. Za komandanta je bil imenovan upokojeni major Slavko Škrinjar iz Bele Krajine, za sodelavca pa je dobil upokojenega kapetana Zorka Pucerja, ki bil zadolžen tudi za hrambo oblačil in drugih artiklov. Bil je neke vrste tudi skladiščnik. Če smo imeli Klemenčiča za umirjenega, je bil Škrinjar drugačen. Za vsako težavo, ki jo je opazil ali se je z njo seznanil se je odzval odrezavo in eksplozivno, včasih se je kar pretirano glasno razburil in zraven neprestano po domače bentil.

Kot komandir oddelka za zveze sem bil zadolžen za delo obeh oddelkov radijskih zvez, ki sta imela zvezo s Pokrajinskim štabom Novo Mesto, ki je bil tudi nekje na terenu. Pri tem pa sem moral kontrolirati, da je prenos sporočil potekal kot je bilo naročeno, šifrirano ali kodirano. V primeru težav pa bi moral pomagati pri reševanju.

Imeli smo tudi primer, ko smo bili oktobra pri Novi Štifti, da nam UKV zveza na smeri Novo mesto ni delovala na radijski postaji RT 20-TC6 Iskra, ker je tedaj močno snežilo. Medtem je kratkovalovna zveza s PŠTO iz Novega Mesta delovala normalno.

Na neki terenski štabni vaji pri Novi Štifti smo imeli primer, ko je bil najavljen nadzor nadrejenih, za izdelavo elaboratov v OŠTO. Tedanji komandant major Slavko Škrinjar je v pisarni izročil dokumente za izvajanje zvez na tej vaji enemu od članov štaba TO.

Ko so se člani štaba TO (na terenu še brez Škrinjarja ) razporedili v kuhinji Fajdigove mame mi je dokumente omenjeni član predal rekoč, da mu jih je dal major Škrinjar in da je to treba odpreti ob tej in tej uri. Odšel sem do obveznikov pri skednju in nato pod kozolec, kjer se je bilo  potrebno pogovoriti in kar nekaj postoriti s postavitvijo radijskih postaj z antenama in pripravo dokumentov.

Ko naj bi se vaja začela komandanta Škrinjarja še ni bilo na našem položaju pri Novi Štifti. Odprli smo naše dokumente, kjer smo na kanalu že slišali tajna imena na pozive upravne postaje za javljanje na začetku vaje. Ampak na naših dokumentih ni bilo nobenega pozivnega znaka, ki ga je klicala upravna postaja. Ko sem se vrnil k drugim članom našega štaba in povedal, da se z našimi dokumenti ne moremo javiti po radijski zvezi, ker nas nihče ne kliče. Nekaj ni bilo v redu.

Ugotovili smo, da verjetno nimamo pravih dokumentov za to vajo. Pet, šest članov štaba je začelo mrzlično iskati, če ima kdo v svojih dokumentih še kakšne druge dokumente, za zveze na tej vaji. Malo čudno ali pa smešno. Medtem pa so, na svojo nalogo izdelave elaborata na vaji, kar je bilo potrebno pravočasno postoriti, enostavno pozabili. Po kakšni uri ali morda uri in pol pride imenovana nadzorna komisija, ki je bila od drugod. Povpraša kako poteka delo oziroma priprave za določene naloge. »Morda bi pa kdo pokazal, kako ta priprava izgleda?«, je povprašal eden od komisije. A tedaj so se pa vsi prisotni člani OŠTO začeli opravičevali, češ, da so iskali dokumente za zveze in da se niso mogli pravočasno dokončno pripraviti za omenjene elaborate. Bilo je kar nekaj razburjenja. Medtem je prišel major Škrinjar, vzel mi je te menda stare dokumente in šel k radijski postaji k skednju. Začel je klicati nadrejeno upravno postajo (kar je bila nedopustna napaka) in ji povedal, da je bil na prejšnji vaji, ta pa ta. Z upravne postaje je dobil odgovor, da če nimamo pravih dokumentov, da takoj zaključimo z delom na radijski postaji. Če povzamem; komandant Škrinjar je za omenjeno vajo dal stare dokumente, ki bi jih moral uničiti po prejšnji vaji ali pa vsaj arhivirati. To se zgodilo zato, ker si major Škrinjar ni vzel časa za pripravo in dostavo pravih dokumentov. Ne spomnim se kako je kontrolna komisija ocenila to našo vajo.

Na neki drugi štabni vaji tudi pri Novi Štifti v lepem vremenu pred poletjem smo imeli spet zaplet. Na vaji prisotni člani štaba častniki rezervisti so imeli določeno delo na topografski karti, hkrati pa so pričakovali začetek vaje z nekim šifriranim sporočilom. Na vaji je bil prisoten tudi komandant major Slavko Škrinjar kot nadzorni na tej vaji. Po radijski zvezi smo vezisti prejeli kratko zaprto sporočilo, ki pa se ni dalo rešiti po naših dokumentih šifre. In Škrinjar je zahteval, da sporočilo rešimo kakor vemo in znamo. S seboj smo imeli več dokumentov za dešifrirati, a so bili zaprti – še v kuverti in jih brez posebnega poziva ali signala nadrejenih nismo smeli odpreti.

A major Škrinjar je kar naprej vztrajal in zahteval, da imamo samo šifrerji možnost, da rešimo to sporočilo. Bila sva dva. Pucelj Franc-Jesih iz Goriče vasi in jaz. Da bi imela mir sva se umaknila v postavljeno hišico na stari lipi pri samostanu Nova Štifta. Škrinjarju sem pred tem povedal, da brez ukaza ali dovoljenja nadrejenih iz Ljubljane ne smem odpirati nove liste šifre. Čuj, ne moremo delati na vaji, če ne vemo kaj za vajo nadrejeni zahtevajo. In potem sva s Francetom z žiletko za britje izrezala ovitke še zaprtih dokumentov, odprla šifro in ugotovila, da absolutno ne moreva rešiti zadeve. Povem Škrinjarju in ta je odločno zahteval, da odpremo še en drugi dokument. In sva ga, a nisva mogla zadeve rešit. Ne gre. Naj pojasnim; na najinih dokumentih so bile samo številke. Na zaprtem sporočilu, ki ga nama je rinil in porinil major Škrinjar pa je bila najprej napisana beseda, mislim, da je bilo sedem črk. To pa ne more šifrer odpreti s tedanjimi dokumenti šifre, kjer so bile same številke. Ne vem kako, a se je izkazalo, da tedaj na tej vaji naši prisotni oficirji s Škrinjarjem vred niso bili najbolj poučeni za to vajo. Začetna beseda je pomenila ime karte za izvajanje vaje za ta dan in vse besedilo je bilo kodirano (ne šifrirano) za člane štaba in to bi morali vedeti prisotni rezervni člani poveljstva OŠTO. Eh, ja norija, da ni za povedat..

Čez nekaj časa ali več dni se je najavil poveljniku Slavku Škrinjarju nadrejeni za šifro iz Ljubljane. Škrinjar me je poklical. Ko sem se oglasil pri Škrinjarju v pisarni je bil dotični tovariš iz Ljubljane že tu. Po krajši predstavitvi smo prišli do zadeve nepotrebnih odpiranj šifre na vaji. Zaradi omenjenega dejanja, jasno, se je poveljnik Škrinjar izgovarjal name, češ, da kot šifrer in K-dir oddelka za zveze že vem kaj je prav in kaj ni. Namreč, zaradi tega nepotrebnega dejanja mi je predstavnik iz Ljubljane grozil z zaporom do dveh let. Ja, kaj se pa greš Slavko? Kdo pa je zahteval in odločno forsiral odpiranje šifre, kot ti Slavko. Slavko, a pokličimo drugega šifrerja Franceta Puclja, pa naj on pove, kako si vztrajal in odločno zahteval, češ da ne morejo nadaljevati vaje in kar sva zaradi ljubega miru tudi odprla. Zaradi našega posega v odpiranje nove šifre v novih treh dokumentih so morali odpreti omenjeni šifri vsi tedanji občinski štabi TO v Sloveniji in odprte dokumente uničiti. Tako je povedal ta tovariš iz Ljubljane. Živa norija. A se je za mene le lepo in prav izšlo.